21 10 2011Neslišni zapeljivec - Peugeot iOn
ZAČETNA NERODNOST
Ob prevzemu avtomobila bi vendarle moral napraviti krog po parkirišču pred salonom, sem pomislil. »Nobena umetnost ga ni voziti,« je rekel vljudni mladenič, ko mi je izročal ključe in dokumente, »a če želite, se lahko malce skupaj zapeljeva.« Vendar me je preganjala ura, čakal me je pomemben sestanek, ki ga nisem želel zamuditi. Zato sem se za ponudbo le zahvalil in se brez posebnih zapletov odpeljal. Že pred drugim semaforjem sem obstal in potem, ko mi ni uspelo speljati, opravicujoč se voznikom za sabo, dvignil roke. Bil je vroč dan, klima še ni ohladila notranjosti avtomobila in po hrbtu so mi tekli potočki znoja. Nato je na srečo nekako stekel tudi moj ozki, visoki avtomobil, katerega notranjost je v resnici precej prostornejša, kot se ob pogledu nanj zdi. Njegovega motorja še vedno ni bilo slišati, vendar je gladko in brez težav speljal. Rešitev je bila preprosta – levo nogo sem dvignil z zavore, pa je šlo. Peugeot, v katerem sem sedel, ima avtomatski menjalnik in če nanj niste navajeni, kot nisem navajen jaz, je potrebno nekaj časa, preden ugotovite, da morate na levo nogo pozabiti.
NESLIŠNA VOŽNJA
S peugeoti sem se tu in tam sicer vozil, toda kakšnih posebnih izkušenj z njimi nimam. Prav lepo so predli in prijetno jih je bilo voziti, to bi že lahko rekel, a popoln avtomobilski laik, kot sem, dosti drugega ne bi mogel povedati. Sicer pa sem, če malo bolje pomislim, tudi sam lastnik peugeota.
Le da primerek, ki si ga lastim, nič kaj ne prede; imam namreč gorsko kolo te znamke, enostaven, elegantno oblikovan, čvrsto izdelan bicikel, ki sem ga pred nekaj leti kupil iz »druge roke« in z njim prevozil že marsikateri kilometer. Pravzaprav je bil peugeot iOn, ki mi je povzročal opisane težave pri speljevanju, podoben mojem peugeotu – iOna pač poganja izključno elektrika, zato tudi on ne oddaja nobenih plinov, ki bi luknjali ozračje. Prav zato je tudi povsem tih in je obcutek, da vam je avtomobil v križišcu crknil, saj ni slišati motorja, napačen. iOn, novi član levjega sorodstva, je res tih. Tako tih, da ima človek, ki je navajen na klasične avtomobile, sprva precej nevsakdanji občutek. Če po četrt stoletja vozil na bencin in dizelsko gorivo sedete za krmilo izključno z elektriko gnanega avtomobila, občutek ne more biti drugačen. Morda res ni šlo za ljubezen na prvi pogled, vendar je bilo previdno ovohavanje kratkotrajno. Po tistem zastoju, ki sem ga povzročil le nekaj minut po prevzemu vozila, je vožnja stekla gladko. Na avtomatski menjalnik sem se hitro privadil, na to, da vozilo v mirovanju ne oddaja niti najmanjšega zvoka, pa tudi.
BREZPLAČNO PARKIRANJE
Zavil sem proti središcu Ljubljane, da poiščem parkirno mesto in odhitim na dogovorjeni sestanek. Toda parkirišče konec poletja, ko so se mnogi že vrnili z dopustov, ni bilo preprosto najti. Malo sem zaokrožil po ulicah in že nameraval zaviti v eno od vse prej kot poceni parkirnih hiš, še prej pa poklicati, da bom morda kakšno minuto zamudil. A sem imel srečo. Potem ko sem peljal mimo železniške postaje in zavil na Kotnikovo, sem našel, kot sem lahko ugotovil, naravnost idealno parkirno mesto. Poleg Stare elektrarne, ki je zacela pisati zgodbo o elektrifikaciji Ljubljane davnega leta 1898, danes pa je v njej sodobni kulturni center, stoji namrec »elektricna črpalka.« Oziroma polnilna postaja za električna vozila, ena od slabega ducata, kolikor jih je zaenkrat v Ljubljani. Parkirno mesto poleg črnega stebrička je bilo prazno in urno sem zapeljal nanj. Iz prtljažnika sem potegnil kabel in se, upoštevajoč preprosta navodila, ki so bila izpisana na stebričku, brez težav priklopil. Medtem, ko bom na sestanku, se bodo iOnovi akumulatorji polnili. Pri čemer mi ni bilo treba skrbeti zaradi »spominskega efekta«, saj jih nimajo; polnite jih lahko kadar koli in kolikor pač nanese. Prav kapaciteta akumulatorjev, od katere je odvisen doseg avtomobila, je ključna stvar, ki jo bo treba pri električnih avtomobilih izboljšati, da bodo enakovredni klasičnim. Njihov razvoj je zaradi narašcajocih cen nafte in skrbi za planet pospešen. Za kar je že bil čas. Že legendarni ameriški pisatelj Kurt Vonnegut v enem od svojih del omenja električne avtomobile, ki so pred 2. svetovno vojno vozili po ulicah New Yorka. Pravzaprav so bili električni avtomobili popularni že konec 19. stoletja, potem pa so bili potisnjeni v ozadje zaradi razvoja bencinskega motorja. Kakorkoli že, na sestanek sem prišel pravočasno. In se po njem še lagodno sprehodil cez stari del mesta. Sicer živim v Ljubljani, na njenem obrobju, toda v njeno vse bolj urejeno središce zaradi pomanjkanja časa ne zaidem pogosto. Tokrat sem se lahko v miru sprehodil čezenj, poklepetal z znanci, ki sem jih srečal, posedel na kavi. Medtem je v »rezervoar« iOna tekla zelena elektrika, pridobljena iz obnovljivih virov. In sicer brezplačno, saj je Elektro Ljubljana, ki je postavilo črpalko, zaenkrat ne zaračunava. Pa še na uro mi ni bilo treba pogledovati, saj sem tako imel tudi brezplačno parkirno mesto.
DROBCENA ZAMERA …
V naslednjih dneh sem se po mestu kar precej vozil. Pravzaprav veliko več, kot bi bilo potrebno. A vožnja z iOnom je enostavna, uživaška, do okolja prijazna in zastonj, zato nisem videl posebnega razloga, da bi se ji odrekel. Avtomobil je izjemno okreten in njegovi pospeški zelo dobri, ko
se zapeljete po avtocesti, pa lahko, ko pospešite do konca, plačate tudi kazen zaradi prekoračitve najvišje šedovoljene hitrosti. Pomislite pa tudi na to, da ste za okolico nevarnejši kot v običajnem avtomobilu. To mi je postalo jasno takoj potem, ko bi skoraj povozil pešca, ki me ni slišal in zato stopil predme na cesto. Zaradi zelo tihe vožnje morate biti na pešce in kolesarje še posebej pozorni, saj vas ti, vajeni hrupa avtomobilskih motorjev, pogosto ne opazijo. Vendar se na to človek hitro privadi. IOnova tihost je tudi razlog zacudenih oči. Med vožnjo v koloni sicer ni mogoce slišati, da ga ni slišati, a ko neslišno drsite po neprometni ulici ali parkirišcu, ste deležni prenekaterega presenecenega pogleda. Avto, ki med premikanjem ne oddaja nobenega zvoka, je res malce čudna pojava. V zvezi s tem imam edino drobno zamero do iOna - vame so se namreč večinoma upirale moške oči. Avtomobilski geni so pač še eden od dokazov o različnosti planetov s katerih prihajamo. Veliko ljubše bi mi seveda bilo, če bi se za mano ozirale oči žensk, ki so tedaj, konec poletja, lepo posončene, elegantne in nasmejane, po ulicah plahutale v svojih krilcih v še posebej velikem številu.
Besedilo: Marjan Žiberna, Fotografije: Saša Kapetanovič